Andrej Pečjak si je želel poleteti na Luno

Andrej Pečjak, oče slovenskega avtomobila na elektropogon, si je kot otrok želel postati resnični Drejček iz knjige Drejček in trije Marsovčki, ki jo je napisal njegov oče Vid Pečjak. A bolj kot oče je na njegovo poklicno pot, kot jo piše danes, vplivala njegova žena.

 

Andrej Pečjak se že skoraj desetletje po Sloveniji vozi le še na elektriko.

Andrej Pečjak se že skoraj desetletje po Sloveniji vozi le še na elektriko. Foto: Matej Leskovšek

Inovator in vizionar Andrej Pečjak velja za idejnega očeta “slovenskega” vozila na elektriko, njegovih uspehov ne poznamo le v Sloveniji, temveč odmevajo tudi drugje po svetu.

Svoj prvi avto na električni pogon je izdelal pred 11 leti, ko je Renaultovega espacea na bencinski pogon predelal na elektriko. Vse od takrat se njegovo življenje bolj ali manj vrti okoli električnih vozil za različna podjetja.

Andrej Pečjak se ne spomni, kdaj je nazadnje zagnal klasični motor.Andrej Pečjak se ne spomni, kdaj je nazadnje zagnal klasični motor. Foto: Matej LeskovšekMed največjimi dosežki se omenja predvsem predelava mazde 7 v električni avtomobil metron 7, s katerim je brez vmesnega polnjenja prevozil pot z Bleda v Dubrovnik. Rekordni dosežek pa je bil, ko na prireditvi WAVE v enem kosu brez polnjenja prevozil kar 826 kilometrov.

Med posebne dosežke Andreja Pečjaka zagotovo lahko uvrstimo tudi zmago na reliju novih energij v Monte Carlu, ki jo je pred štirimi leti dosegel s svojo doma predelano dacio, s čimer je celo šokiral ameriškega proizvajalca električnih avtomobilov Teslo.

Pred petimi leti sta z ženo ustanovila tudi Inštitut Metron, o katerem so že poročali največji svetovni mediji, Pečjak pa je s svojimi dosežki prepričal tudi ugledno ameriško združenje The World Technology Network, ki ga je povabilo v New York.


 Tanja Skaza: prvi denar služila kot študentka, danes je evropska podjetnica leta


V rubriki Uspešni Slovenci osebno bomo objavljali sproščene pogovore z uspešnimi Slovenkami in Slovenci, ki s svojimi dejanji in idejami izstopajo iz povprečja, s svojim delom pa ime Slovenije pogosto ponesejo prek meja naše države.

Kaj ste si želeli postati kot otrok?
Vse do srednje šole sem si želel postati astronavt ali pa znanstvenik v Nasi. Moja mladost je bila obdobje osvajanja Lune in velikega pričakovanja, da bo tehnologija rešila težave človeštva. Morda me je k temu spodbujala tudi knjiga Drejček in trije Marsovčki, ki jo je oče napisal zame.

Kakšna je bila vaša prva služba oziroma s čim ste zaslužili prvi denar?
Prvi denar sem zaslužil kot osnovnošolec s pisanjem člankov v revijah TIM in Življenje in tehnika. V tem obdobju (7.in 8. razred) sem tudi pomagal pri raznih delih, bil varuška za sosedovega otroka in se na sploh nisem branil nobenega dela. Moji poskusi v tistem obdobju (raketno modelarstvo) niso bili zastonj in nekje je bilo treba zaslužiti.

Andrej Pečjak

Kdaj ste se odločili za poklic, ki ga zdaj opravljate, in kaj je vplivalo na odločitev?
Nekje v zadnjem letniku gimnazije sem se odločil, da bom inženir, povezan s transportom, moj tedanji študij je namreč bil “motorji z notranjim zgorevanjem”. Pozneje sem spoznal, da je razvoj teh motorjev prišel do teoretičnega konca, punca (zdajšnja žena) pa me je prepričala, da poraba fosilnih goriv podira naravno ravnovesje, v tistem obdobju je bila precej bolj “zelena” od mene, ki sem ves čas še malo smrdel po bencinu.

Tako sem se vedno bolj začel oprijemati trajnostne energije, prvo fotovoltaično elektrarno smo postavili že konec osemdesetih let. Moj ključni preobrat iz strojnika v “štromarja” se je zgodil, ko sem bil nabornik v jugoslovanski vojski in sem bil skupaj s kolegom elektroinženirjem vzdrževalec akumulatorske postaje za vso vojašnico. Tam sem lahko po mili volji opravljal poskuse in si tešil radovednost na račun Jugoslovanske armade.

Kaj vas pri delu, ki ga opravljate, najbolj motivira in osrečuje?
Motivira me to, da vidim, da je bila pot prava in da se nekaj, za kar sem si prizadeval dolgo časa, počasi prebija kot “mainstream”. Motivira me tudi to, da mladi temu sledijo, žal pa se mi zdi, da je sistem narejen tako, da mladim ubija upanje in jim izsesava življenjsko silo. En sam človek se težko bori proti sistemu, ga je pa mogoče ogrizovati in spodjedati ter upati, da bo to privedlo do kakšnih sprememb.

Kaj bi svetovali tistim, ki še iščejo svojo pravo karierno pot?
Predvsem, da naj nikoli ne obupajo, tudi če se jim v trenutnem položaju zdi, kot da so ujeti v sobi brez izhoda. Vrata namreč vedno so, samo najti jih moramo. Moje vodilo je precej borbeno, držim se reka: Ni nujno, da ti bo uspelo, čeprav se trudiš in boriš, zagotovo pa ti ne bo uspelo, če se ne boriš.

Mislim, da je danes med mladimi preveč apatije, morda jaz to težko ocenjujem, ker sem živel v drugačnih časih. Takrat smo šli na Luno, danes gremo “za luno”.

Andreja Pečjaka najbolj sprosti športno plezanje, še bolj pa plezanje v hribih.Andreja Pečjaka najbolj sprosti športno plezanje, še bolj pa plezanje v hribih. Foto: Matej Leskovšek

Katero knjigo priporočate vsem tistim, ki želijo bolje razumeti trenutno dogajanje v družbi? 
Morda sem malo sarkastičen, ampak Gospodar prstanov je kar pravi naslov za opis zdajšnjega časa. Vse več Sarumanov opažam, pa tudi v družbi dobro napredujejo in si nabirajo moč na račun drugih, podobno kot v knjigi.

Kako se najlažje odklopite od vsakodnevnega ritma in spočijete svoje možgane?
S plezanjem, lahko je to športno plezanje, še bolj pa zaleže tisto v hribih, le da je za to zdaj malo časa. Tudi smeh in dobra volja v dobri družbi sta sproščujoča, pivo ob tem sploh ni nujna stvar (smeh, op. p.).

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s